sobota, 01. junij 2013

OPERACIJSKI SISTEM - 3. naloga (prvi del)

OPERACIJSKI SISTEM (kratica OS, angleško operating system) je programska oprema  - nujna za delovanje računalnika. Deluje kot vmesnik med uporabnikom in strojno opremo računalnika. OS je sestavljen iz dveh delov: jedra (skrbi za nadzor procesorja, pomnilnika, procesov in naprav v računalniku) in uporabniškega vmesnika (skrbi za interakcijo med uporabnikom in računalnikom).

Naloge operacijskega sistema so:

Največji delež operacijskih sistemov uporabljajo tako imenovani splošno namenski računalniki (Osebni računalniki - PC-ji). Operacijski sistemi za osebne računalnike se delijo na MS Windows operacijske sisteme in operacijske sisteme, ki so podobni Unix-u (Linux, FreeBSD, OpenBSD, ...)
Mainframe računalniki (veliki, močni in dragi računalniki za velike organizacije in državne ustanove) uporabljajo različne operacijske sisteme in namenske naprave (mobilni telefoni, ročni kalkulatorji, tiskalniki, usmerjevalniki, klimatske naprave,...) uporabljajo namenske vgrajene sisteme, ki za svoje delovanje po navadi ne potrebujejo veliko sistemskih kapacitet. Pri sistemih, kjer se teži k zanesljivosti, predvidljivosti delovanja in časovni usklajenosti (npr. letalstvo, medicinska oprema, itd) se uporabljajo t.i. realnočasovni operacijski sistemi (angl. RTOS).

Primer operacijskega sistema na mobilnih telefonih

ANDROID je odprtokodni programski jezik in operacijski sistem za pametne telefone, ter ostale prenosne naprave. Zgrajen je na Linuxovem jedru. Operacijski sistem Android je sestavljen iz petih elementov. Ti elementi so: aplikacije, njihovo ogrodje, knjižnjice, prevajalnik in Linux kernel.

Aplikacije
Vse te aplikacije so napisane v programskem jeziku Java. Poleg nje se za izdelavo programov uporablja tudi Xml. Aplikacije so sestavljene v Android paket s končnico .apk.
Vsaka aplikacija se požene v svojem Linux procesu. Operacijski sistem požene proces takrat, ko mu je poslana zahteva za izvajanje aplikacije. Ko z izvajanjem aplikacije zaključimo, se proces zapre. To omogoča rabo pomnilnika tudi drugim aplikacijam. Vsak posamezni proces se prevede posebej, kar omogoči izoliranje aplikacij, da delujejo med sabo neodvisno. Vsaki aplikaciji se ob zagonu ustvari tudi lastna identifikacijska koda, kateri se nato dodajo pravice za uporabo strojne opreme.

Aplikacijsko ogrodje
V aplikacijskem ogrodju se nahajajo vse sistemske aplikacije, ki se uporabljajo za koordiniranje aplikacij. Te aplikacije so:
  • upravljalec aktivnosti
  • upravljalec pomnilnika
  • upravljalec lokacij
  • upravljalec obvestil
Knjižnice 
So temeljni del sistema Android. Do njih navaden uporabnik operacijskega sistema ne more dostopati. Uporabljajo jih razvijalci za dostop do strojnih komponent naprave.

Prevajalnik 
Operacijski sistem Android za prevajanje kod aplikacij uporablja prevajalnik JIT (Just in time compiler). To omogoča prenos aplikacij na več različnih prenosnih naprav, brez ponovnega pisanja izvorne kode.

Večina ljudi, ki so že slišali za Android, zmotno misli, da je Android, tako kot je večina preostalih operacijskih sistemov za pametne telefone, namenjen zgolj zahtevnejšim uporabnikom, ki imajo veliko predhodnega znanja in izkušenj z napravami, kot so namizni in prenosni računalniki, mobilni telefoni ter drugimi sodobnimi stvaritvami, ki zahtevajo upravljanje prek interaktivnih sprogramiranih vmesnikov. A ni tako. Android je namenjen različnim uporabnikom ne glede na spol, starost in predznanje. Je enostaven in prilagodljiv, a hkrati kompleksen in zmogljiv.
Datum izzida novega Androida 5.0, katerega vzdevek bo Key Lime Pie, še ni znan. Predvideva se, da bo Google napovedal izzid novega Androida na konferenci med 15. in 17. majem 2013. Seveda pa bo vmes skoraj zagotovo na voljo android 4.2.2 ali višji.



Literatura:

http://slo-android.si/prispevki/kaj-je-android.html

http://sl.wikipedia.org/wiki/Operacijski_sistem


CLOUD IN PRIMER PROGRAMSKE REŠITVE V NJEM

Računalništvo v oblaku je slog računalništva, pri katerem so dinamično razširljiva in pogosto virtualizirana računalniška sredstva na voljo kot storitev preko interneta.
V osnovi koncept računalništva v oblaku združuje pojme:
  • programska oprema kot storitev (software as a service - SaaS)
  • platforma kot storitev (platform as a service - PaaS)
  • infrastruktura kot storitev (infrastructure as a service - IaaS);
Ponudniki takih storitev so Amazon, Google, Microsoft, Salesforce, Zoho in drugi, pri čemer so marsikje storitve šele v razvojni fazi.

Računalništvo v oblaku predstavlja priložnost za mala in novonastala podjetja, saj ta v večini primerov nimajo lastne računalniške infrastrukture potrebne za poslovanje, njena vzpostavitev pa lahko predstavlja (pre)velike stroške.
Tudi razmere v gospodarstvu so v zadnjem letu in pol imele določen vpliv na to, da podjetja računalništvu v oblaku namenjajo vse več pozornosti. V trenutnih razmerah je potrebno paziti na izdatke, zato je težko spregledati rešitev, ki lahko prinese cenejši in fleksibilnejši dostop do računalniških storitev.
Ker se storitve ne poganjajo na krajevnih računalnikih, tudi ni potreb po zelo zmogljivi strojni opremi. Poganjati je potrebno le uporabniški vmesnik oblaka, ki je lahko kar spletni brskalnik ali pa deluje na podoben način.
Med najbolj poznane in splošno uporabljene brezplačne storitve računalništva v oblaku sodijo družabna omrežja npr. Facebook in Twitter, spletne e-poštne storitve, denimo Gmail in Hotmail, spletna mesta za deljenje slik (Flickr) in videov (YouTube, Netflix), spletne pisarne kot sta Google Docs in MS Office Web Apps, spletne konference npr. MS Office Live Meeting, spletne dražbe, recimo eBay.

Literatura:
 
http://sl.wikipedia.org/wiki/Ra%C4%8Dunalni%C5%A1tvo_v_oblaku
http://mladipodjetnik.si/podjetniski-koticek/poslovanje/racunalnistvo-v-oblaku-fleksibilnejsi-dostop-do-racunalniskih-storitev

PREDSTAVITEV SPLETA - Vaja 2 - 1.domača naloga

INTERNET (tudi medmrežje, skrajšano iz angleške besede »inter-network«) je v splošnem smislu računalniško omrežje, ki povezuje več omrežij. Kot lastno ime je Internet javno razpoložljiv mednarodno povezan sistem računalnikov skupaj z informacijami in uslugami za uporabnike. Sistem uporablja način paketno preklopljivih komunikacijskih protokolov TCP/IP. Tako se največje medmrežje enostavno imenuje Internet. Spretnost povezovanja omrežij na ta način se imenuje internetno delovanje.
V razširjenem izražanju se internet velikokrat nanaša na usluge, kot so svetovni splet (WWW), elektronska pošta in neposredni klepet (online chat).

Zgodovina
Nastanek interneta sega v konec šestdesetih let (1969) in osemdesetih let, ko je začel delovati kot ARPANET. S sponzorstvom agencije za napredne raziskave pri ameriškem obrambnem ministrstvu DARPA (Defense Advanced Research Projects Agency) je bil razvit sklad protokolov IP (Internet Protocol) in TCP (Transmission Control Protocol). Podatkovno omrežje, zasnovano na tem protokolnem skladu, naj bi služilo povezavi oddaljenih raziskovalnih institucij s superračunalniki za potrebe raziskav, ki jih je naročalo ameriško obrambno ministrstvo.
Sčasoma je omrežje preraslo v akademsko in raziskovalno omrežje, kasneje pa je postalo zanimivo tudi za komercialne uporabnike. V tem času je Internet podvojil svojo velikost približno vsakih trinajst mesecev, kar kaže na izredno hitro rast. S širjenjem omrežja se je povečalo tudi število različnih vrst aplikacij, ki tečejo na njem. Vedno več ljudi vsakodnevno uporablja storitve medmrežja pri svojem delu, veliko je podjetij, ki preko Interneta opravlja del svojega poslovanja.
Nekatere zgodnejše raziskave, ki so prispevale k ARPANET, so zamisli decentraliziranih omrežij, teorija čakajočih vrst in paketno preklapljanje.
1. januarja 1983 je ARPANET spremenil svoje jedro omrežnih protokolov iz NCP (Omrežni kontrolni program (Network Control Program)) v TCP/IP, kar je dejanski začetek interneta, ki ga poznamo danes.

SPLET ali z angleško kratico WWW je porazdeljen hipertekstni (nadbesedilni) sistem, ki deluje v medmrežju. Hipertekstne dokumente pregledujemo s programom, imenovanim brskalnik, ki s spletnega strežnika dokument prenese in ga prikaže, navadno na računalniškem zaslonu. Besedilnim spletnim dokumentom pravimo spletna stran, smiselno povezanim spletnim mestom pa spletišče. V spletnih straneh so lahko povezave, ki kažejo na druge spletne strani ali celo pošljejo povratno informacijo spletnemu strežniku. Za sprehajanje po spletnih straneh se uporablja izraz deskanje.

Zgodovina
Začetki spleta segajo v leto 1989, ko sta TIM BERNERS-LEE in ROBERT CAILLIAU v Evropskem središču za jedrske raziskave CERN razvila sistem ENQUIRE (angleška kratica za »Enquire Within Upon Everything«, po knjigi, ki se je je Berners-Lee spominjal iz otroštva). Čeprav se je precej razlikoval od spleta, kot ga poznamo danes, je vseboval mnogo istih osrednjih zamisli, kot jih srečamo pri spletu in tudi naslednjem Berners-Leejevem projektu, projektu Semantic Web. Po Berners-Leejevih besedah ga je pri snovanju spleta vodila predvsem misel, da bi poenostavil dostop do knjižničnih informacij, ki so gostovale na različnih strežnikih v raziskovalnem središču CERN.
Bolj izdelan predlog za splet, kot ga poznamo danes, je Berners-Lee predstavil 12. novembra 1990,prvo spletno stran pa je spisal dan pozneje, 13. novembra na delovni postaji NeXT. Prek božičnih praznikov je Berners-Lee izdelal vsa potrebna orodja za delujoč splet: WorldWideWeb, prvi spletni brskalnik (ki je bil obenem tudi urejevalnik spletnih strani), ter spletni strežnik. 6. avgusta 1991 je objavil kratek povzetek projekta WorldWideWeb.
Osnovne temeljne zamisli hiperteksta so razvili že prej, npr. Projekt Xanadu Teda Nelsona in oN-Line System (NLS) Douglasa Engelbarta. Tako Nelson kot Engelbart sta se zgledovala po na mikrofilmu zasnovanem sistemu »memex« Vannevarja Busha, opisanem v eseju As We May Think iz leta 1945. Preboj, ki ga je izvedel Berners-Lee, je v tem, da je hipertekst združil z internetom. Spotoma je razvil še sistem globalnih enoličnih identifikatorjev za vire v spletu, zdaj poznanem kot URL.
Svetovni splet je glede na hipertekstne sisteme, kot so jih poznali pred letom 1990, vnesel nekaj bistvenih razlik:
  • Svetovni splet ne zahteva dvosmernih povezav; namesto tega zadoščajo enosmerne. To pomeni, da lahko kdorkoli doda povezavo na določeno stran, ne da bi upravnik te strani moral karkoli storiti.
  • Za razliko od sistemov, kot sta HyperCard ali Gopher, je splet odprt in prost, kar je omogočilo vsakomur, da je brez licenčnin razvijal strežnike in brskalnike ter razširitve zanje. 30. aprila 1993 je namreč CERN objavil, da bo svetovni splet prost za vsakogar brez licenčnine.

IP ŠTEVILKA

IP-naslov je številka, ki natančno določa računalnik v omrežju Internet. Kratica IP označuje Internet Protocol. Število je 32-bitno, za bolj pregleden prikaz je običajno zapisano s štirimi osembitnimi vrednostmi v desetiški obliki npr. 193.95.198.35. Del teh bitov je možno uporabiti za ustvarjanje podomrežij znotraj nekega omrežja.
Ta standard se imenuje IPv4 in omogoča približno 232 = 4.294.967.296 IP naslovov (vse kombinacije niso dovoljene). Ker je naslovov zmanjkovalo, so razvili novo različico protokola IP - IPv6. Osnovna pridobitev protokola IPv6 je razširitev naslovnega prostora, saj ta ni več velik 32 bitov, ampak 128 bitov, kar omogoča 2128 = 3,4 × 1038 različnih naslovov.
Na Kitajskem že desetletje razvijajo IPv9[1], o katerem je znano le, da je podoben IPv6 in ima naslovni prostor velik 256 bitov. To pomeni, da je možnih kombinacij 2256 = 1.157920892 × 1077.
Dodeljevanje IP naslovov v globalnem merilu in njihovo namembnost nadzira organizacija IANA, ki preko petih pooblaščenih organizacij skrbi za dodeljevanje IP naslovov po posameznih regijah.
Na nivoju posameznih uporabnikov se IP naslove dodeljuje statično ali dinamično. Statična dodelitev IP naslova pomeni stalno uporabo enega IP naslova, kar je uporabno predvsem pri strežnikih, katerih URL je neposredno povezan z določenim IP naslovom. Dinamična dodelitev pomeni uporabo novega IP naslova vedno, ko se vzpostavi povezava in poteka avtomatsko. Za dinamično dodeljevanje naslovov skrbi protokol DHCP.


 Literatura:

http://en.wikipedia.org/wiki/Internet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Splet
http://sl.wikipedia.org/wiki/IP-naslov

KONFIGURACIJA RAČUNALNIKA - 2. naloga (drugi del)

Model mojega osebnega računalnika je Acer Aspire 5750-2334G50 Mnrr

Osnovna konfiguracija je:

Miška: ELAN PS/2 Port Smart-Pad
Tiskalnik: Microsoft XPS
Procesor: IntelR CoreTM i3-2330M
LCD zaslon: 15.6" HD Acer CineCrystal LED LCD
Grafična kartica: Intel HD Graphics 3000
Pomnilnik: 4GB DDR3 Memory


SESTAVLJENA KONFIGURACIJA preko: http://www.sestavi.si/



Osnovna Plošča:
Matična plošča ASRock A75M-HVS FM1 
Procesor:
Procesor AMD A-Serie A4-3300, 2,50GHz, Dual-Core, S-FM1, Boxed 
Grafična Kartica:
Grafična kartica PCI-E 2.0 ZOTAC GeForce GT630 Synergy Edition, Retail, 1024MB
Pomnilnik:
DDR3-RAM 2 GB, 1333 MHz, CL9, CORSAIR ValueSelect 
Trdi disk:
Trdi disk Samsung Spinpoint F4 320GB 16MB SATA2 300 HD322GJ
Ohišje:
Ohišje LC ATX MIDI 603B 420W 
Napajalnik:
Napajalnik ATX 430 Watt, CORSAIR CX430 V2, 80Plus-Bronze

OSNOVNI POJMI KONFIGURACIJE - 2. naloga (prvi del)

Na spletu sem poiskala osnovno razalago naslednjih pojmov:
Matična plošča
Matična plošča  (angl. motherboard, tudi mainboard) je osnovno tiskano vezje v osebnem računalniku. Na matično ploščo se vstavijo oziroma se priključijo vse ostale komponente: procesor, bralno pisalni pomnilnik (RAM), razširitvene kartice (npr.: grafična) in zunanji pomnilnik. Matična plošča vsebuje tudi priključke za mnoge vmesnike (npr.: miškin, tipkovničin, USB, zaporedni, tiskalniški ...).
Najpomembnejši sestavni del matične plošče je sistemski nabor, kateri povezuje ostale komponente med seboj. Sistemski nabor določa zmogljivosti matične plošče. Po navadi je razdeljen na dva dela, severni in južni most. Severni most skrbi za komunikacijo procesorja z pomnilnikom, ter pomembnejšimi razširitvenimi vmesniki.  Severni most ima po navadi le eno PCI vodilo, ki je povezano na južni most. . Naprave priključene na matično ploščo so povezane z vodili, ki so ali paralelna ali pa serijska. Trenutni trendi se nagibajo v smer serijskih prenosov, le pri povezavi pomnilnika še vedno prevladujejo paralelni prenosi, ki omogočajo veliko večje prenose podatkov kot serijski. (Wikipedija, Matična plošča, 30.11.2011).

Procesor ali osrednja procesna enota je osrednji del računalnika, ki skrbi za izračunavanje in obdelavo  podatkov (dvojiških števil), ter nadzor in upravljanje drugih enot. Procesorji so narejeni iz silicija, ovoji pa so se skozi zgodovino spreminjali (keramika, aluminij). Procesorji se načeloma delijo po številu tranzistorjev (transistor), jeder (core), niti (thread), podnožju (socket) in velikosti pomnilnika. Jedro je računski del procesorja, narejen iz silicija. Je glavni krivec za proizvodnjo toplote (poleg tranzistorjev). Nekateri procesorji imajo poleg procesorskega jedra še grafično jedro, ki je namenjeno računanju grafike. Nit je proces, ki ga procesor opravlja, če je procesor večniten, to pomeni da lahko opravlja več procesov naenkrat in je s tem hitrejši. Pomnilnik v procesorju je namenjen začasnemu shranjevanju podatkov. (Wikipedija ,  Procesor, 30.11.2011)        

Pomnilnik (memory) je eden najpomembnejših delov računalnika. Njegova naloga je hranjenje podatkov. V pomnilniku so shranjeni ukazi in podatki od vseh aplikacij, ki se v danem trenutku izvajajo v računalniku. Pomnilnik je skupek zlogov, kateri so zaporedno (linearno) naslovljeni. Zlogi so lahko različnih velikosti (byte, double, word). Glede na hitrost ločimo več slojev pomnilnika: registri (najhitrejši pomnilnik), medpolnilniki, sistemski (glavni pomnilnik) in navidezni.

Vodilo (bus) je povezava za prenos podatkov med tremi ali več napravami. Vse naprave so priključene na isto  povezavo.  Slabost vodila je, da lahko oddaja le ena naprava naenkrat. Da ne pride do kršitve tega pravila, se uporabljajo posebni krmilni signali (zahteva, odobritev, sprostitev,...). Značilni primer uporabe vodila je računalnik. V njem vodilo povezuje procesor, notranji pomnilnik, vmesnike.  Vodila v notranjosti računalnikov so običajno vzporedna. To pomeni, da imajo veliko linij (žic). Podatki potujejo hkrati po več linijah hkrati - hitrost. Najbolj znano je PCI. Zunanja vodila so običajno zaporedna. To pomeni manj linij in manjšo hitrost. Najbolj znano tako vodilo je USB. (Wikipedija, Vodilo, 30.11.2011)

Vhodno-izhodne enote (input- output unit) omogočajo izmenjavo informacij med računalnikom in njegovim okoljem.
Naloga vhodnih naprav je, da informacijo posredujejo računalniku v njemu razumljivi obliki, naloga izhodnih naprav pa, da izhodno informacijo predstavijo v človeku razumljivi obliki ali jo shranijo za poznejšo uporabo. Skozi vhodne naprave računalnik oskrbujemo s podatki, izhodne naprave pa nam posredujejo podatke iz računalnika.
Bistven pomen vhodno-izhodnih naprav je tudi posredovanje shranjenih podatkov v računalnik in hranjenje podatkov za kasnejšo uporabo.
Vsako izhodno in nekatere vhodne naprave priključimo s kabli v vtičnice, zato ima vsaka naprava drugačno obliko vtičnice, da se pri sestavi in priključitvi ne moremo zmotiti. V zadnjem času lahko praktično vse naprave priključimo na USB priključek.(Wikipedija, Vhodno-izhodne enote, 30.11.2011)

Vrata (angleško port) v računalništvu pomenijo vmesnik, skozi katerega pošiljamo in prejemamo podatke.Vrata ima vsak računalnik v omrežju, ki lahko uporablja za komunikacijo protokola UDP in TCP. Razpon števila vrat je med 0 in 65535, kjer so vrata 0 rezervirana za lokalni računalnik, razpon vrat od 1 do 1023 pa imenujemo priviligirana vrata, ki jih v GNU/Linux sistemih in v vseh sistemih UNIX in podobnih sistemih lahko uporablja samo superuporabnik, navadni uporabniki, pa lahko uporabljajo razpon vrat od 1024 do 65535. To območje vrat pa imenujemo nepriviligirano območje vrat. Območja je predpisala IANA. Na priviligiranem območju tako navadno poslušajo nam dobro znani strežniki, kot so: FTP, TELNET, SSH, POP3, SMTP, HTTP, ...
NAJBOLJ POGOSTO UPORABLJENI  STANDARDI:
-matična plošča = ATX
-procesor = INTEL 64 BIT
-pomnilnik = ISO ACSII
-vodila = ISO GUIDE
-vhodno-izhodne enote = STD IN/OUT
-vrata = FTP

Literatura:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Mati%C4%8Dna_plo%C5%A1%C4%8Da (1.6.2013)
http://sl.wikipedia.org/wiki/Procesor (1.6.2013)
http://sl.wikipedia.org/wiki/Pomnilnik (1.6.2013)
http://sl.wikipedia.org/wiki/Vrata_%28ra%C4%8Dunalni%C5%A1tvo%29
http://sl.wikipedia.org/wiki/Vhodno-izhodna_enota