sobota, 01. junij 2013

PREDSTAVITEV SPLETA - Vaja 2 - 1.domača naloga

INTERNET (tudi medmrežje, skrajšano iz angleške besede »inter-network«) je v splošnem smislu računalniško omrežje, ki povezuje več omrežij. Kot lastno ime je Internet javno razpoložljiv mednarodno povezan sistem računalnikov skupaj z informacijami in uslugami za uporabnike. Sistem uporablja način paketno preklopljivih komunikacijskih protokolov TCP/IP. Tako se največje medmrežje enostavno imenuje Internet. Spretnost povezovanja omrežij na ta način se imenuje internetno delovanje.
V razširjenem izražanju se internet velikokrat nanaša na usluge, kot so svetovni splet (WWW), elektronska pošta in neposredni klepet (online chat).

Zgodovina
Nastanek interneta sega v konec šestdesetih let (1969) in osemdesetih let, ko je začel delovati kot ARPANET. S sponzorstvom agencije za napredne raziskave pri ameriškem obrambnem ministrstvu DARPA (Defense Advanced Research Projects Agency) je bil razvit sklad protokolov IP (Internet Protocol) in TCP (Transmission Control Protocol). Podatkovno omrežje, zasnovano na tem protokolnem skladu, naj bi služilo povezavi oddaljenih raziskovalnih institucij s superračunalniki za potrebe raziskav, ki jih je naročalo ameriško obrambno ministrstvo.
Sčasoma je omrežje preraslo v akademsko in raziskovalno omrežje, kasneje pa je postalo zanimivo tudi za komercialne uporabnike. V tem času je Internet podvojil svojo velikost približno vsakih trinajst mesecev, kar kaže na izredno hitro rast. S širjenjem omrežja se je povečalo tudi število različnih vrst aplikacij, ki tečejo na njem. Vedno več ljudi vsakodnevno uporablja storitve medmrežja pri svojem delu, veliko je podjetij, ki preko Interneta opravlja del svojega poslovanja.
Nekatere zgodnejše raziskave, ki so prispevale k ARPANET, so zamisli decentraliziranih omrežij, teorija čakajočih vrst in paketno preklapljanje.
1. januarja 1983 je ARPANET spremenil svoje jedro omrežnih protokolov iz NCP (Omrežni kontrolni program (Network Control Program)) v TCP/IP, kar je dejanski začetek interneta, ki ga poznamo danes.

SPLET ali z angleško kratico WWW je porazdeljen hipertekstni (nadbesedilni) sistem, ki deluje v medmrežju. Hipertekstne dokumente pregledujemo s programom, imenovanim brskalnik, ki s spletnega strežnika dokument prenese in ga prikaže, navadno na računalniškem zaslonu. Besedilnim spletnim dokumentom pravimo spletna stran, smiselno povezanim spletnim mestom pa spletišče. V spletnih straneh so lahko povezave, ki kažejo na druge spletne strani ali celo pošljejo povratno informacijo spletnemu strežniku. Za sprehajanje po spletnih straneh se uporablja izraz deskanje.

Zgodovina
Začetki spleta segajo v leto 1989, ko sta TIM BERNERS-LEE in ROBERT CAILLIAU v Evropskem središču za jedrske raziskave CERN razvila sistem ENQUIRE (angleška kratica za »Enquire Within Upon Everything«, po knjigi, ki se je je Berners-Lee spominjal iz otroštva). Čeprav se je precej razlikoval od spleta, kot ga poznamo danes, je vseboval mnogo istih osrednjih zamisli, kot jih srečamo pri spletu in tudi naslednjem Berners-Leejevem projektu, projektu Semantic Web. Po Berners-Leejevih besedah ga je pri snovanju spleta vodila predvsem misel, da bi poenostavil dostop do knjižničnih informacij, ki so gostovale na različnih strežnikih v raziskovalnem središču CERN.
Bolj izdelan predlog za splet, kot ga poznamo danes, je Berners-Lee predstavil 12. novembra 1990,prvo spletno stran pa je spisal dan pozneje, 13. novembra na delovni postaji NeXT. Prek božičnih praznikov je Berners-Lee izdelal vsa potrebna orodja za delujoč splet: WorldWideWeb, prvi spletni brskalnik (ki je bil obenem tudi urejevalnik spletnih strani), ter spletni strežnik. 6. avgusta 1991 je objavil kratek povzetek projekta WorldWideWeb.
Osnovne temeljne zamisli hiperteksta so razvili že prej, npr. Projekt Xanadu Teda Nelsona in oN-Line System (NLS) Douglasa Engelbarta. Tako Nelson kot Engelbart sta se zgledovala po na mikrofilmu zasnovanem sistemu »memex« Vannevarja Busha, opisanem v eseju As We May Think iz leta 1945. Preboj, ki ga je izvedel Berners-Lee, je v tem, da je hipertekst združil z internetom. Spotoma je razvil še sistem globalnih enoličnih identifikatorjev za vire v spletu, zdaj poznanem kot URL.
Svetovni splet je glede na hipertekstne sisteme, kot so jih poznali pred letom 1990, vnesel nekaj bistvenih razlik:
  • Svetovni splet ne zahteva dvosmernih povezav; namesto tega zadoščajo enosmerne. To pomeni, da lahko kdorkoli doda povezavo na določeno stran, ne da bi upravnik te strani moral karkoli storiti.
  • Za razliko od sistemov, kot sta HyperCard ali Gopher, je splet odprt in prost, kar je omogočilo vsakomur, da je brez licenčnin razvijal strežnike in brskalnike ter razširitve zanje. 30. aprila 1993 je namreč CERN objavil, da bo svetovni splet prost za vsakogar brez licenčnine.

IP ŠTEVILKA

IP-naslov je številka, ki natančno določa računalnik v omrežju Internet. Kratica IP označuje Internet Protocol. Število je 32-bitno, za bolj pregleden prikaz je običajno zapisano s štirimi osembitnimi vrednostmi v desetiški obliki npr. 193.95.198.35. Del teh bitov je možno uporabiti za ustvarjanje podomrežij znotraj nekega omrežja.
Ta standard se imenuje IPv4 in omogoča približno 232 = 4.294.967.296 IP naslovov (vse kombinacije niso dovoljene). Ker je naslovov zmanjkovalo, so razvili novo različico protokola IP - IPv6. Osnovna pridobitev protokola IPv6 je razširitev naslovnega prostora, saj ta ni več velik 32 bitov, ampak 128 bitov, kar omogoča 2128 = 3,4 × 1038 različnih naslovov.
Na Kitajskem že desetletje razvijajo IPv9[1], o katerem je znano le, da je podoben IPv6 in ima naslovni prostor velik 256 bitov. To pomeni, da je možnih kombinacij 2256 = 1.157920892 × 1077.
Dodeljevanje IP naslovov v globalnem merilu in njihovo namembnost nadzira organizacija IANA, ki preko petih pooblaščenih organizacij skrbi za dodeljevanje IP naslovov po posameznih regijah.
Na nivoju posameznih uporabnikov se IP naslove dodeljuje statično ali dinamično. Statična dodelitev IP naslova pomeni stalno uporabo enega IP naslova, kar je uporabno predvsem pri strežnikih, katerih URL je neposredno povezan z določenim IP naslovom. Dinamična dodelitev pomeni uporabo novega IP naslova vedno, ko se vzpostavi povezava in poteka avtomatsko. Za dinamično dodeljevanje naslovov skrbi protokol DHCP.


 Literatura:

http://en.wikipedia.org/wiki/Internet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Splet
http://sl.wikipedia.org/wiki/IP-naslov

Ni komentarjev:

Objavite komentar